Zagovorništvo načela enakosti
Čeprav so v Sloveniji že po Ustavi vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino, so nekatere družbene skupine ali posameznice oziroma posamezniki velikokrat deležni neenakega, torej manj ugodnega, obravnavanja.
Z namenom preprečevanja diskriminacije deluje pri Uradu za enake možnosti zagovornik oziroma zagovornica načela enakosti. Obravnava primere domnevne diskriminacije in izdaja neformalna in neobvezujoča mnenja o tem, ali je bila oseba v določeni situaciji neenako obravnavana. Namen delovanja tega instituta je tudi dajanje splošnih informacij v zvezi z diskriminacijo, opozarjanje na problem diskriminacije in osveščanje javnosti.
Kontaktni podatki
Urad Vlade RS za enake možnosti
Domen Zupan – zagovornik
Erjavčeva 15
1000 Ljubljana
Telefon: 01/478 14 80
Telefaks: 01/478 14 91
E-pošta: zagovornica(at)gov.si
Zakonodaja
O institutu zagovorništva načela enakosti
Zagovorništvo enakih možnosti žensk in moških
Leta 2003 je pričel delovati institut zagovorništva enakih možnosti žensk in moških. Ustanovljen je bil z Zakonom o enakih možnostih žensk in moških, ki velja od julija 2002, in sicer z namenom odkrivanja obstoja diskriminacije žensk in moških na posameznih področjih družbenega življenja ter večanja prepoznavnosti problema in enakih možnosti spolov v širši javnosti. Namen je bil tudi prispevati k večji ozaveščenosti in boljšemu poznavanju pravic na področju enakosti spolov.
Zagovorništvo načela enakosti
Poleg spola so lahko razlog za neenako obravnavanje oziroma diskriminacijo tudi druge osebne okoliščine, hkrati pa diskriminacija ni problem, značilen samo za Slovenijo. Z neenakim obravnavanjem se spopadajo v vseh državah članicah Evropske unije, zato sta bili z namenom boja proti diskriminaciji sprejeti direktivi o uresničevanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na rasno ali etnično poreklo (Direktiva 2000/43/ES) in o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (Direktiva 2000/78/ES). Na njuni podlagi so posamezne države članice sprejele posebne zakone. V Sloveniji je to Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja (v nadaljevanju: ZUNEO), ki ureja institut zagovorništva načela enakosti.
Zagovornik oziroma zagovornica načela enakosti od leta 2005 obravnava primere domnevne diskriminacije glede na katerokoli osebno okoliščino (spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino). Namen obravnave je v odkrivanju in opozarjanju na obstoj diskriminacije ter osveščanju javnosti v zvezi s to problematiko. Daje splošne informacije in pojasnila v zvezi z diskriminacijo, pri obravnavi primera pa opozarja na ugotovljene nepravilnosti ter priporoča, kako jih odpraviti ter tako prispeva k reševanju nesoglasij med sprtima stranema po mirni poti.
Najprej je na podlagi Zakona o enakih možnostih žensk in moških s svojim delom pričela zagovornica enakih možnosti žensk in moških. Njeno delovno področje je zajemalo le področje diskriminacije zaradi spola. Nato je bil s sprejetjem ZUNEO uveden institut zagovorništva načela enakosti za obravnavo primerov domnevne diskriminacije na podlagi vseh osebnih okoliščin.
ZUNEO dopušča možnost, da poleg zagovornika oziroma zagovornice načela enakosti delujejo tudi posebni zagovorniki oziroma zagovornice za posamezno osebno okoliščino. Za obravnavo pobude se v vseh primerih uporablja enak postopek.
Delo zagovorništva enakih možnosti žensk in moških ter zagovorništva načela enakosti opravlja ena oseba, ki ima naziv zagovornik načela enakosti.
Pojmi, povezani z diskriminacijo
Kaj sploh pomeni »diskriminacija«?
S pojmom diskriminacija označujemo neenako obravnavanje. O diskriminaciji govorimo predvsem, kadar so posameznice oziroma posamezniki ali skupine zaradi določene osebne okoliščine obravnavani slabše od drugih.
Na katerih področjih se lahko zgodi neenako obravnavanje?
Do neenakega obravnavanja lahko pride na vseh področjih družbenega življenja. Med najpomembnejša področja sodijo:
- zaposlovanje,
- delovna razmerja,
- vključevanje v organizacije delavcev ali delodajalcev in druga poklicna združenja,
- socialna zaščita, vključno s socialno varnostjo in zdravstvenim varstvom,
- socialne ugodnosti,
- izobraževanje ter
- dostop do dobrin in storitev, ki so na voljo javnosti, vključno s stanovanji, in preskrba z njimi.
In katere so osebne okoliščine, na podlagi katerih smo lahko neenako obravnavani?
To so na primer spol, narodnost, rasa ali etnično poreklo, vera ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolna usmerjenost. Vendar seznam osebnih okoliščin ni izčrpen. Do neenakega obravnavanja oziroma diskriminacije lahko pride tudi na podlagi drugih osebnih okoliščin, čeprav v zakonodaji niso izrecno omenjene.
Kaj je enako obravnavanje?
Enako obravnavanje pomeni odsotnost neposredne oziroma posredne diskriminacije zaradi katerekoli osebne okoliščine.
Kaj je neposredna diskriminacija?
O neposredni diskriminaciji zaradi osebne okoliščine govorimo, če je določena oseba zaradi svoje osebne okoliščine obravnavana manj ugodno kot je bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana druga oseba, ki te osebne okoliščine nima.
Kaj je posredna diskriminacija?
Posredno diskriminacijo je težje prepoznati kot neposredno. Posredna diskriminacija zaradi osebne okoliščine obstaja, če na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih situacijah in pogojih postavljajo osebo z določeno osebno okoliščino v manj ugoden položaj kot druge osebe.
Kaj je nadlegovanje?
Eno izmed oblik prepovedane diskriminacije predstavlja tudi nadlegovanje. Nadlegovanje je nezaželeno ravnanje, temelječe na kateri koli osebni okoliščini, ki ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje za nadlegovano osebo in žali njeno dostojanstvo.
Kdaj različno obravnavanje ne pomeni diskriminacije?
Poudariti je potrebno, da ne pomeni vsako neenako obravnavanje na podlagi osebne okoliščine nujno tudi kršitve prepovedi diskriminacije. Veljavna zakonska ureditev ne izključuje različnega obravnavanja na podlagi določene osebne okoliščine, če takšno različno obravnavanje upravičuje zakonit cilj in so uporabljena sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna.
Postopek pred zagovornikom načela enakosti
Kdaj se lahko obrnete na zagovornika?
Posameznice oziroma posamezniki se lahko na zagovornika obrnejo v naslednjih primerih:
- za splošni nasvet ali pomoč v zvezi z uveljavljanjem pravic
- s prošnjo za predhodno mnenje o tem, ali bi s kakšnim svojim dejanjem, storitvijo ali opustitvijo le-tega lahko kršil načelo enakosti zaradi osebnih okoliščin.
- zaradi obravnave primera domnevne diskriminacije.
Obravnava primera domnevne diskriminacije je:
- neformalna, se torej ne zaključi z izdajo neke obvezujoče odločitve,
- za vse vpletene brezplačna, torej dostopna širokemu krogu oseb.
Katerih pobud zagovornik ne obravnava?
Zagovornik ne obravnava pobud, iz katerih očitno izhaja, da ne gre za primere kršitve prepovedi diskriminacije.
Vložitev pobude
Obravnava primera se začne na pisno ali ustno pobudo, podano na zapisnik. Pobuda je lahko tudi anonimna, vendar mora vsebovati dovolj podatkov za obravnavo primera.
Svetujemo vam, da si pri pripravi pobude pomagate z obrazcem, ki ga najdete tukaj.
V kakšen roku mora biti pobuda vložena?
Pobudo je potrebno vložiti čim prej oziroma najkasneje v enem letu od nastanka primera. Zagovornik lahko zaradi pomembnosti oziroma resnosti zadeve obravnava tudi pobude, vložene po preteku tega časa.
Potek obravnave
Postopek pred zagovornikom je praviloma pisen. Zagovornik lahko od vseh vpletenih zahteva določena pisna pojasnila. Če oceni, da bo to pripomoglo k razjasnitvi primera, pa jih lahko povabi tudi na razgovor.
Kako je diskriminirana oseba lahko zaščitena med obravnavo?
Že med samo obravnavo primera lahko zagovornik pisno pozove pravno osebo oziroma drug subjekt, pri katerem je do domnevne kršitve prišlo, da z ustreznimi ukrepi prepreči, da diskriminirana oseba ne bi bila izpostavljena neugodnim posledicam zaradi njenega ukrepanja (prepoved povračilnih ukrepov) oziroma, da odpravi takšne posledice. Enako varstvo je zagotovljeno tudi osebi, ki pomaga žrtvi diskriminacije.
Kako se obravnava primera zaključi?
Zagovornik lahko ustavi obravnavo primera:
- če to zahteva pobudnica oziroma pobudnik,
- če pobudnica oziroma pobudnik ne kaže več zanimanja za nadaljevanje postopka,
- če zagovornik zaradi pomanjkljivih podatkov ne more izdelati mnenja.
Sicer pa se obravnava primera domnevne kršitve diskriminacije praviloma zaključi s pisnim mnenjem, v katerem zagovornik navede svoje ugotovitve, opozori na ugotovljene nepravilnosti in priporoči, kako naj se odpravijo. Kršiteljici oziroma kršitelju lahko postavi rok, v katerem ga mora obvestiti o uvedenih ukrepih za odpravo nepravilnosti.
Kaj se zgodi, če mnenje zagovornika ni upoštevano?
Obravnava primera domnevne kršitve prepovedi diskriminacije je neformalna. Obravnava se zaključi z mnenjem, ki pa ni pravno zavezujoče. Vendar lahko zagovornik, če kršiteljica oziroma kršitelj ugotovljenih nepravilnosti ni odpravil oziroma če ni v določenem roku obvestil zagovornika o sprejetih ukrepih, svoje pisno mnenje odstopi pristojni inšpekciji.
Inšpektorica oziroma inšpektor je dolžan obravnavati mnenje zagovornika. Če tudi sam oceni, da so podani vsi znaki diskriminacije, je dolžan predlagati uvedbo postopka zaradi prekrška. Poleg tega ima pravico in dolžnost odrediti ustrezne ukrepe za zavarovanje diskriminirane osebe ali osebe, ki pomaga žrtvi diskriminacije pred povračilnimi ukrepi oziroma odrediti odpravo neugodnih posledic povračilnih ukrepov.
Posebnosti pravnega varstva diskriminiranih oseb
Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja določa, da imajo diskriminirane osebe pravico do obravnave kršitve v vseh sodnih in upravnih postopkih ter pred drugimi pristojnimi organi.
Diskriminirane osebe imajo pravico tudi do odškodnine po splošnih pravilih civilnega prava.
Zelo pomembna določba za postopek dokazovanja kršitve prepovedi diskriminacije je, da je dokazno breme na domnevni kršiteljici oziroma kršitelju. Ta je namreč tisti, ki mora dokazati, da ni kršil načela enakega obravnavanja, kadar diskriminirana oseba navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije.
Nevladne organizacije
Nevladne organizacije lahko sodelujejo v postopkih na strani diskriminirane osebe oziroma z njenim soglasjem začnejo tak postopek.
Poročila o delu zagovornika
Ker je delo zagovornika javno, ta najkasneje do konca marca pripravi poročilo o svojem delovanju za preteklo leto. Urad za enake možnosti poročilo predloži v sprejem Vladi RS ter ga posreduje medijem.
Redna priprava poročil omogoča tudi sistematično spremljanje razmer na tem področju in na podlagi tega predlaganje ustreznih zakonodajnih in drugih ukrepov.
Obrazec za vložitev pobude
Poročila o delu zagovornice
Zakonodaja
Publikacije in ostala gradiva
Akcije Urada za enake možnosti
Konferenca Načelo enakega obravnavanja. Novi pristopi in prakse. (Praksa zagovorništva načela enakosti) (2005)
V okviru projekta Načelo enakega obravnavanja: novi pristopi in prakse, ki ga je urad izvedel ob finančni podpori Evropske komisije, je bila v Ljubljani konferenca, na kateri je bila predstavljena praksa zagovorništva načela enakosti v Sloveniji in na Švedskem. Na konferenci so sodelovali Hans Ytterberg (švedski varuh proti diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti), Andres Delgado (administrativni direktor urada švedske varuhinje proti diskriminaciji na osnovi etnične pripadnosti), Tatjana Strojan (takratna zagovornica načela enakosti) in Meta Maksimovič (predstavnica EU kampanje "Za raznolikost. Proti diskriminaciji." za Slovenijo).
V okviru projekta je nastala tudi brošura Nediskriminacija in zloženka o zagovornici načela enakosti.
Konferenca Nov pristop k uresničevanju enakosti žensk in moških (Praksa zagovorništva enakih možnosti žensk in moških) (2003)
V okviru projekta Informiranje in ozaveščanje o novem pristopu do obravnave primerov domnevnega neenakega obravnavanja spolov: zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosti žensk in moških (Program EU za enakost spolov 2002, ki ga financira Evropska komisija) je urad organiziral konferenco, na kateri so sodelovale Ingrid Nikolay-Leitner (avstrijska varuhinja enakih možnosti na področju zaposlovanja), Kristin Mile (norveška varuhinja enakosti spolov) in Tatjana Strojan (Urad za enake možnosti).
V okviru projekta je nastala tudi publikacija Zagovorništvo enakih možnosti žensk in moških v EU in Sloveniji.
|
